Sem Samir Elezović. Star sem 40 let in imam distonično cerebralno paralizo. Težje hodim in zelo težko govorim. Končal sem osnovno in srednjo šolo v CIRIUS Kamnik (takrat še ZUIM Kamnik). Sedaj živim pri starših doma v Ljubljani.
Na srečo še lahko govorim, vendar je govor zelo težko razumljiv. Domači in prijatelji, ki so me navajeni, me razumejo. Težave pa imam s sporazumevanjem s širšim okoljem in ljudjmi, ki me prvič srečajo. Za sporazumevanje uporabljam tudi pripomočke: program na prenosniku ali na pametnem telefonu (Tobii dynavox communicator in slovenski sintetizator govora E-bralec).
Komunikacija zame pomeni stik z ljudmi in okoljem, izražanje svojih osnovnih potreb (kot sta hrana in pijača), ter ostalih potreb in želja. Največ težav imam, ko pridem v novo okolje, kjer me ljudi ne poznajo in me ne razumejo. Čisto preprost primer je, ko grem na kavo v bar, če me ne razumejo včasih porabim tudi do 5 minut, da si naročim kavo, ker moram večkrat ponoviti. Problem je tudi obisk pri zdravniku. Nekateri zdravniki se začnejo pogovarjati s svojci in se počutim izključeno.
Dodal bi še, da bi v Sloveniji morali imeti center za nadomestno in dopolnilno komunikacijo, ki bi nam nudil strokovno pomoč in podporo. Ni dovolj, da dobimo medicinski pripomoček. Mislim, da je potrebno posebno pozornost posvetiti tudi uporabnikom, ki sploh ne morejo govoriti. Potrebno je najti način, kako jih naučiti komunikacije z okoljem. Zaradi svojega hendikepa ne morejo/mo govoriti, čeprav točno vejo/mo kaj bi radi sporočili. V času tehnologije, ki nam ponuja veliko možnosti, je potrebno le to prilagoditi potrebam posameznika.
Samir Elezović