SAMIR

Sem Samir Elezović. Star sem 40 let in imam  distonično cerebralno paralizo. Težje hodim  in  zelo težko govorim. Končal sem osnovno  in srednjo  šolo  v CIRIUS  Kamnik (takrat še ZUIM Kamnik).  Sedaj  živim  pri  starših  doma  v Ljubljani. 

Na srečo še lahko govorim, vendar je govor zelo težko razumljiv. Domači in  prijatelji, ki so me navajeni, me razumejo. Težave pa imam s sporazumevanjem s širšim okoljem in ljudjmi, ki me prvič srečajo. Za sporazumevanje uporabljam tudi pripomočke: program na prenosniku  ali na pametnem telefonu (Tobii dynavox communicator  in slovenski sintetizator govora  E-bralec).

Komunikacija  zame  pomeni  stik z ljudmi in okoljem, izražanje svojih osnovnih potreb (kot sta hrana in pijača), ter ostalih  potreb in želja.  Največ težav imam, ko pridem v  novo okolje, kjer me ljudi ne poznajo  in  me  ne razumejo. Čisto  preprost  primer  je,  ko grem na  kavo v bar, če me ne  razumejo včasih porabim  tudi do 5 minut, da si naročim kavo, ker moram večkrat ponoviti. Problem je tudi obisk pri zdravniku. Nekateri zdravniki se začnejo  pogovarjati  s svojci in se počutim  izključeno.

Dodal bi še, da bi v Sloveniji  morali imeti center za nadomestno in dopolnilno komunikacijo, ki bi nam nudil strokovno pomoč in podporo. Ni dovolj, da dobimo  medicinski pripomoček.   Mislim, da je potrebno posebno pozornost posvetiti tudi uporabnikom,  ki sploh ne morejo govoriti. Potrebno je najti  način,  kako jih  naučiti  komunikacije  z okoljem. Zaradi  svojega hendikepa ne morejo/mo govoriti, čeprav točno vejo/mo kaj bi radi sporočili. V času tehnologije, ki nam ponuja veliko možnosti, je potrebno le to prilagoditi potrebam posameznika.

Samir Elezović

NAZAJ