NINO

Sem Nino, star sem 34 let. Že od rojstva sem na invalidskem vozičku. Težave imam pri komunikaciji, zato za govor uporabljam računalnik. Da kaj povem, potrebujem več časa kot večina ljudi. Na začetku sem se učil s komunikacijsko knjigo in ko sem to osvojil, sem dobil komunikator. Začetek je bil težak. Z logopedinjo smo iskali načine, kako bi najlažje komuniciral. Veliko variant smo poskusili, na koncu je bila najboljša rešitev s komunikacijsko knjigo. Imel sem osnovno stran, kjer so bile osebe, glagoli in drugo. Moral sem si zapomniti, kje je kakšen simbol. To mi je bilo najprej zelo težko, z veliko truda pa sem se tega naučil. Čez nekaj časa sem poskusil še s komunikatorjem in tukaj je bil postopek drugačen. Moral sem si zapomniti kombinacije simbolov, pa sem se jih tudi naučil in lahko rečem, da obvladam oba sistema.

Z NDK sem se srečal, ko sem imel približno sedem let. Potekalo je zelo počasi. Z mamo sva preživela po več mesecev na Soči, kjer sem se učil komunikacije pri logopedinji Neni. Priznam, takrat je bilo zelo težko. Včasih sem se malo upiral, ampak na koncu sem uvidel, da je to zame rešitev, da bom nekoč sam komuniciral z ljudmi. Ko me je nekdo nekaj vprašal, sem pogledal mami, kar ti povej, zato me je pustila samega na Soči. To mi je pomagalo, da sem se naučil. Na začetku je bilo zelo težko, a kmalu sem se privadil in danes se lahko pogovarjam z ljudmi.

Tekom uvajanja NDK smo se soočali tudi s težavo kako bi dajali znake in smo našli način v vrsticah in stolpcih. Vrstice so bile označene s številkami od eno do pet, stolpci pa so bili označeni z barvami. To je šlo tako, da so šli s prstom po komunikacijki knjigi, jaz pa sem pokimal na pravem mestu. Ko sem osvojil to komunikacijo, sem poskusil na komunikatorju. Komunikator je deloval na stikala. Sprva sem imel dve stikali, z enim sem izbral pravo kolono, z drugim pa sem potrdil. Ko sem osvojil tudi to, sem poskusil z računalnikom. V tem primeru upravljanje poteka z miško, ki se jo upravlja s šestimi stikali. Takšen način komunikacije mi zelo ustreza, ampak so problem pripomočki, ki se pogosto kvarijo, tako da velikokrat ostanem brez komunikacije. Na srečo mi vedno ostane stara dobra komunikacijska knjiga. Odkril pa sem način za najhitrejšo komunikacijo in to je moj fotoaparat. Z mojimi fotografijami lažje in hitreje povem kar mislim in čutim. Fotografije lahko pogledate na mojem fb profilu.

Moja želja je, da bi lahko pomagal mlajšim otrokom, ki imajo enake težave pri  komunikaciji. Saj jaz iz lastnih izkušenj vem kako je, če ne moreš govoriti oziroma nimaš možnosti povedati. Jaz sem očitno vseeno rojen pod srečno zvezdo,da sem takrat prišel do gospe Nene Volk ,ki se je trudila na vse pretege ,da smo vzpostavili komunikacijo in da danes lahko govorim in razmišljam s svojo glavo.Takrat sicer nisem bil tako navdušen in velikokrat mi je bilo težko. Moram pa še povedati in se zahvaliti mojima staršema, da sta vstrajala in me podpirala.

Vem pa tudi, da v naši preljubi deželici žal ni dovolj strokovne podpore in usposobljenih kadrov, da bi vsi otroci in starši dobili pomoč in podporo, ki jo žal potrebujejo.

Nino Rakovič

NAZAJ